1890-98 – ART AS A SINGLE DESCRIPTION IN A BETTER SOCIETY

urn je kljub revščini našel dostop do knjig, tako da je lahko dovolj redno spremljal svetovno poezijo. V družbi je veljal za načitanega in obetavnega človeka, zato ga je kmalu opazil ljubljanski meščanski sloj, ki je iskal prav takšne mlade ljudi, da bi jim pomagal in si tako pripisoval dobra dela. Murna je opazila ena prvih ljubljanskih dam, Franja Tavčar, žena Ivana Tavčarja, pisatelja in prvaka narodne stranke ter poznejšega ljubljanskega župana. Murn je v želji, da bi se izkopal iz bednih življenjskih razmer razmišljal celo o tem, da bi postal poklicni vojak, nato pa mu je Tavčarjeva izposlovala štipendijo za študij na Dunaju. Ljubljanska trgovska zbornica se je zavezala, da ga bo podpirala pri študiju na trgovsko-eksportni akademiji. Murn je v šolskem letu 1899 res obiskoval trgovsko akademijo, a ne dolgo. Njegova pesniška duša res ni bila primerna za seštevanje in odštevanje, o čemer je tudi javno govoril v dunajskih kavarnah, kjer je prebil več časa kot na predavanjih. V kavarnah se je s Cankarjem, z Župančičem in drugimi dolge ure pogovarjal o literaturi; za to so kaj hitro izvedeli ljubljanski meceni in se začeli obotavljati z izplačilom denarja. Po vsega nekaj mesecih na Dunaju se je Murn moral vrniti v Ljubljano. Vmes se je skušal prepisati na dunajsko pravno fakulteto, za naslednje šolsko leto pa so ga sprejeli na študij prava v Pragi. A kaj, ko se je v njem začela oglašati bolezen …

1886 – MURN V ŠOLI: REVEN, NADARJEN IN PONOSEN

Jurn je bil tih in nežen otrok, v ljudski šoli pa se je izkazalo, da je tudi nadarjen. Sprejeli so ga v Marijanišče, katoliško ustanovo, ki je skrbela za revne, a talentirane mlade. Iz Marijanišča je izšla cela vrsta uglednih in pomembnih imen, med katerimi je bilo seveda največ duhovnikov. Murn je bil ambiciozen – tako kot vsi, ki imajo talente, ne pa tudi denarja, s katerim bi jih uresničili. In še nekaj je jasno: za cerkev je bil vse preveč samosvoj in kritičen, da bi ga novačili v duhovniške vrste, vsaj pričevanj o tem ni.

Murn je končal nižjo in višjo gimnazijo v Ljubljani, kjer je takrat, zlasti med mladimi, vrelo nezadovoljstvo zaradi prevladujočega nemškega vpliva v večinsko slovenskem mestu. Mladenič, ki se je že tedaj načrtno in ambiciozno ukvarjal s pesništvom ter kulturo nasploh, se je včlanil v eno od napol tajnih dijaških združenj, Zadrugo. Njeni člani so bili tudi Ivan Cankar, Oton Župančič in Dragotin Kette, ki jih literarna veda zdaj povezuje v skupino, znano kot Moderna. Kot je razvidno iz ohranjene korespondence, v času njihovega skupnega življenja in dela o tem še ni bilo mogoče govoriti. Njihove skupne literarne značilnosti je odkril in utemeljil šele poznejši čas.

Murn je bil samozavesten človek, ki je trdno verjel v svoje sposobnosti, zato je pogosto prišel navzkriž s prijatelji in ocenjevalci svojega dela. V njegovi korespondenci najdemo celo vrsto primerov, ko je nepopustljivo vztrajal pri svojem mnenju, tudi če se uveljavljene literarne avtoritete niso strinjale z njim. Iz Zadruge je hitro izstopil, ker so njeni člani zavračali njegovo poezijo; zanimivo, tudi njegovi prijatelji, Cankar, Kette in Župančič, Murnove poezije niso naklonjeno sprejemali. O njej so menili, da je neizdelana, neživljenjska in neizvirna.

1879 – ROJSTVO, KI GA JE OZNAČILO DO SMRTI

Josip Murn se je rodil v prelomnih časih, ki so že naznanjali novi vek, v zadnji četrtini 19. stoletja. Na svet je prišel v skrajno bednih razmerah 4. marca 1879 v Ljubljani, kot sad prepovedane, nezakonske ljubezni med Marijo Murn in Jožetom Cankarjem. Mati je veljala za lepo žensko. (Njena sestra je literarnemu zgodovinarju dr. Ivanu Prijatelju povedala: “Veste, Marija je bila lepa, takim je težko …”) O očetu ni veliko pričevanj, zgovorno pa je že dejstvo, da se je kmalu po Josipovem rojstvu poročil z drugo žensko.

Marija Murn ni imela materialnih možnosti, da bi lahko preživljala sina, zato ga je oddala v rejo, sama pa se je, osramočena, nezakonska mati, umaknila v Trst, kjer se je udinjala kot služkinja. Malega Josipa so vzeli v rejo v Polju, takrat še samostojni vasi blizu Ljubljane. V rejniški družini so lepo skrbeli zanj, vendar je bilo jasno, da je to zgolj začasna rešitev. Mati je govorila, da ga bo vzela k sebi takoj, ko bo mogoče, a se to nikoli ni uresničilo. Zato pa je zanj poskrbela materina daljna sorodnica Polona Kalan. Ko je mali Josip napolnil dve leti (po nekaterih informacijah je pri rejniški družini v Polju živel štiri leta), ga je Polona vzela k sebi v Ljubljano, v Cukrarno, napol kasarniško, napol tovarniško stavbo ob Ljubljanici, kjer je Murn preživel večino svojega kratkega življenja in v njej tudi umrl. Ena najbolj žalostnih in tragičnih slovenskih literarnih anekdot pove, da je Murn umrl v isti sobici in celo v isti postelji kot njegov literarni sopotnik, sodobnik in prijatelj Dragotin Kette. Da je bila mizerija še večja: umrla sta za isto boleznijo, oba stara komaj kaj več kot dvajset let.