1886 – MURN V ŠOLI: REVEN, NADARJEN IN PONOSEN

Jurn je bil tih in nežen otrok, v ljudski šoli pa se je izkazalo, da je tudi nadarjen. Sprejeli so ga v Marijanišče, katoliško ustanovo, ki je skrbela za revne, a talentirane mlade. Iz Marijanišča je izšla cela vrsta uglednih in pomembnih imen, med katerimi je bilo seveda največ duhovnikov. Murn je bil ambiciozen – tako kot vsi, ki imajo talente, ne pa tudi denarja, s katerim bi jih uresničili. In še nekaj je jasno: za cerkev je bil vse preveč samosvoj in kritičen, da bi ga novačili v duhovniške vrste, vsaj pričevanj o tem ni.

Murn je končal nižjo in višjo gimnazijo v Ljubljani, kjer je takrat, zlasti med mladimi, vrelo nezadovoljstvo zaradi prevladujočega nemškega vpliva v večinsko slovenskem mestu. Mladenič, ki se je že tedaj načrtno in ambiciozno ukvarjal s pesništvom ter kulturo nasploh, se je včlanil v eno od napol tajnih dijaških združenj, Zadrugo. Njeni člani so bili tudi Ivan Cankar, Oton Župančič in Dragotin Kette, ki jih literarna veda zdaj povezuje v skupino, znano kot Moderna. Kot je razvidno iz ohranjene korespondence, v času njihovega skupnega življenja in dela o tem še ni bilo mogoče govoriti. Njihove skupne literarne značilnosti je odkril in utemeljil šele poznejši čas.

Murn je bil samozavesten človek, ki je trdno verjel v svoje sposobnosti, zato je pogosto prišel navzkriž s prijatelji in ocenjevalci svojega dela. V njegovi korespondenci najdemo celo vrsto primerov, ko je nepopustljivo vztrajal pri svojem mnenju, tudi če se uveljavljene literarne avtoritete niso strinjale z njim. Iz Zadruge je hitro izstopil, ker so njeni člani zavračali njegovo poezijo; zanimivo, tudi njegovi prijatelji, Cankar, Kette in Župančič, Murnove poezije niso naklonjeno sprejemali. O njej so menili, da je neizdelana, neživljenjska in neizvirna.