1899 NAJPREJ UMRE KETTE

Murnaleksandrov.net – o vrnitvi z Dunaja se je bolezen oglašala vse močneje, vse večkrat je kašljal in pljuval kri. Murn je začenjal slutiti, da je resno bolan, morbidno premišljevanje in razpoloženje pa je še poglobila usoda prijatelja Dragotina Ketteja. Ta se je na začetku leta 1899 po odpustu od vojakov smrtno bolan vrnil v Ljubljano. Ker ni imel kje živeti, ga je Murn vzel k sebi v Cukrarno. Svojo dobrotnico in skrbnico Polono Kalan je pregovoril, naj poskrbi za umirajočega pesnika Ketteja. Njegovo umiranje ni bilo lahko in je zelo vplivalo na občutljivi Murnov duh, a tudi telo. Moral se je umakniti iz Ljubljane, na Gorenjsko. Kette je kmalu zatem, aprila 1899, umrl. Murn, zaznamovan s prijateljevo smrtjo in z lastno boleznijo, stopi v novo obdobje življenja, ki je po umetniški moči in ustvarjalnosti najpomembnejše, a žal tudi zadnje.

Pesnik si je prizadeval, da bi izdal pesniško zbirko, zato je do onemoglosti izbiral in pilil svoje delo, vendar ni niti za pedenj odstopil od svojih načel in verovanj. Tudi za ceno nesoglasij s prijatelji in tveganja, da ga bodo založniki še naprej zavračali. Murn je samostojno pesniško zbirko zdaj, ko se je zavedal smrtne bolezni, želel izdati predvsem zaradi potrditve lastne umetniške potence in vrednosti. Da bi za njim, mladeničem, vendarle ostala sled. Vendar je ostal Murn – niti za ped ni odstopil od zahtevnih umetniških kriterijev in meril.

Žal Murnu ni uspelo izdati pesniške zbirke, prehitela ga je smrt. Pesnik se je spomladi 1901 povsem zavedal svoje usode, o čemer pričajo pisma Prijatelju, najbolj pretresljiv dokaz pa je pesem Balada, zadnja Murnova pesem. Njen nastanek je anekdotičen: v sosednji sobi v Cukrarni je ležal tovarniški delavec Damijan, po nekaterih virih čevljar Fron, ki je tudi umiral. Z Murnom sta sklenila obešenjaško stavo, za mandeljne, kdo od njiju bo prej umrl. Ponosni Murn je skrbel zase, dokler je mogel; dajal je inštrukcije, prepisoval za različne pisarne … Ko je omagal, so zanj začeli zbirati darove; celo v časopisu je izšel poziv za pomoč Murnu, kar je zelo razjezilo Cankarja, češ, mar je res treba v javnost s to mizerijo … Umirajočemu je zadnji mesec ob postelji stregla Franja Tavčar, med zbiralci denarne pomoči za Murna je bila tudi Alma Souvan.

Spletno stran o Josipu Murnu Aleksandrovu so zasnovali

 

 

Bor Hojs, Andrej Klemenc, Boštjan Lajovic, Biba Mazzini in Roman Peklaj.

Avtorji na spletni strani objavljenih besedil so

Suzana Adžic: Najmanj…

Nataša Kozelj: Iz beležnice gimnazijskega profesorja

Boštjan Lajovic: Nesrečna in visoka duša, Življenjepis, Časovni trak, O času in prostoru, Zemljevid, Kdo je kdo

Besedila je lektorirala Aleksandra Rekar.

Murnove pesmi recitira Gaber Kristjan Trseglav, http://javabet88.com/osg777/ pri interpretaciji mu je pomagala lektorica Tatjana Stanič, tonski mojster pa je Grega Forjanič.

Avtorji se za pomoč zahvaljujemo še Borisu Beletu, Ladislavu Cencurju, Matjažu Potrču, Dariu Rotu, Jelici Žalig – Grce in Jasmini Žirovnik.

Hvala lepa!

1898 PRVI (EDINI) USPEHI IN STREZNITVE

Ljubljani se je Murn preživljal s priložnostnimi deli v pisarnah. Pomagala mu je tudi Franja Tavčar, predvsem s hrano. Njegovo glavno delo pa je bilo pisanje literature, predvsem pesmi. Bil je zelo ploden avtor, saj je napisal približno 130 pesmi, še veliko več pa je osnutkov in idej. Murn je vse stavil na poezijo: objavljal jo je v časopisih in revijah, od Zore do Ljubljanskega zvona, ter si prizadeval za njihovo čimprejšnjo izdajo v zbirki, zato jih je nenehno obdeloval in pilil ter rokopise pošiljal različnim založnikom. Rokopise je pošiljal tudi pesniškim prijateljem, ki naj bi s svojimi priporočili prepričali založnike. Murn je verjel, da se bo z objavo zbirke njegovo življenje spremenilo. Verjel je, da bo z zbirko prepričal ljudi v svoj talent in da se mu bodo odprla vrata v boljše življenje. Murnovi cilji nikakor niso bili skromni: predstavljal si je, recimo, da bonjegova žena Alma Souvan, lepa hčerka bogatega ljubljanskega trgovca, ki jo je videval v gledališču. Seveda, on je stal na vrhu, na dijaških klopeh, kjer se je komaj kaj videlo, ona je sedela v loži, med elito. Tisto leto (1898) so ob zaključku šolanja na višji gimnaziji izdali nekakšen spominski almanah z naslovom Na razstanku. Murn je v njem objavil približno trideset pesmi ter zanje požel precej hvale in priznanja. Vsekakor dovolj, da se je počutil dovolj samozavestnega, da je almanah dal obrobiti z zlatim robom in ga poslal Almi. V znak ljubezni in dokaz sposobnosti. Alma je ravnala skoraj enako kot dobrega pol stoletja pred njo še ena trgovska hči, Julija Primic. Murnova ljubezen je dobro dela Alminemu napuhu, godilo ji je, da ima trubadurja, s svojim vitezom se je lahko postavljala pred prijateljicam in v družbi. Ko je prejela knjižico je, seveda v nemščini, izjavila, da so ji všeč takšne viteške geste (da nima nič zoper tak “ritterlicher Minnedienst”). Josipu je, ko je izvedel za njeno vzvišenost, postalo jasno, da je meril napačno. Takrat, jeseni 1898, je bil že na Dunaju, posledica ljubezenskega streznjenja pa je cikel pesmi Fin de siécle, ki kaže na Murnovo novo zrelost pri dojemanju sveta okoli sebe.