Uvod

Judje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duš je, ki jih kasni časi odkrivajo.
Ivan Cankar, 1911.

Josip Murn (1879-1901) je bil tragična osebnost. Razsežnost njegove tragedije je danes sicer že izmerjena, a še vedno ne povsem doumljena. Stoletnica njegove smrti tako mineva tiho in mirno, nekako odmaknjeno. Po murnovsko. Povsem drugače kot dvestoletnica Prešernovega rojstva, ki je bila za Slovence nekakšna nacionalna kulturna katarza. Prav v tej “nacionalnosti” gre iskati tudi odgovor na vprašanje, zakaj je odnos do Murna tako drugačen. Tako murnovski.

Josip Murn se nikoli ni pustil ujeti na limanice nacionalnih potreb; pisal je svojo poezijo, mehke, nežne impresije o enkratnosti in minljivosti človeka ter vsega njegovega. Ni bentil kot Cankar, ni vedril kot Župančič, ni bil tako samozadosten in bleščeč kot Kette. Segal je predvsem vase: iskal je nove oblike, drugačen zven besed. Z novim ritmom, s svobodnim verzom in rimo je postal utemeljitelj moderne poezije na Slovenskem. S tem je seveda zavrgel možnost, da bi se uveljavil že za življenja in tako uresničil velike osebne ambicije, ki so bile ob njegovih bednih življenjskih okoliščinah več kot upravičene. Poezija je bila takrat odlična odskočna deska za vstop v slovensko denarno in duhovno elito, ki se je v odsotnosti države morala dokazovati prav skozi literaturo. To je, na primer, odlično izkoristil Oton Župančič. Murn bi moral, če bi hotel uspeti, izkazovati dolžno spoštovanje “starinam”, recimo Aškercu in Govekarju, spoštovati bi moral obliko in pravila, kot so jih postavili literati pred njim, tudi taki, s katerimi se vase prepričani Josip ni mogel strinjati. Toda, to je treba poudariti, Murn v poeziji nikoli ni naredil česa, s čimer se ne bi mogel strinjati. Tudi za ceno samostojne pesniške zbirke, ki bi mu bržkone olajšala bivanjske razmere, in za ceno (ne)spoštovanja najbližjih literarnih somišljenikov iz Moderne. Cankar, Župančič inKette svojega najmlajšega kolega namreč niso pretirano spodbujali in cenili, čeprav je šolska literarna zgodovina uspešno ustvarila mit o harmonični idili literarne četverice. Toda zgodovina, še zlasti literarna, je pravična, čeprav počasna. Ko so sodobni slovenski pesniki skoraj devetdeset let po smrti Josipa Murna izbirali pesmi za antologijo slovenske poezije, so najpogosteje izbrali – Murna. Ne Prešerna, ne Župančiča, ne Ketteja ali koga drugega od uradnih literarnih “favoritov”. Izbrali so Josipa Murna Aleksandrova, pesnika, ki je umrl star dvaindvajset let, ne da bi doživel vsaj izdajo svoje pesniške zbirke.

Boštjan Lajovic